Zgodovina zeliščarstva in konoplje skozi čas

Na kratko: zeliščarstvo je staro toliko kot človeštvo — prvi sledovi rabe rastlin segajo v kameno dobo. Konoplja je bila skozi tisočletja ena najbolj razširjenih gojenih rastlin: dajala je vlakna, seme, olje in vrvi. Ta članek je zgodovinski pregled, ne navodilo; o tem, kaj rastline delajo v telesu, tu ne govorimo.

Pričetki zeliščarstva

Najstarejši dokazi o rabi rastlin ne prihajajo iz zapisov, ampak iz arheologije: ostanki cvetnega prahu v neandertalskih grobiščih, jamske slike v Franciji in Španiji, izpred 13.000–25.000 let. Antropologi domnevajo, da so zgodnji ljudje rabe divjih rastlin odkrivali s poskušanjem in opazovanjem živali — katere rastline jedo, katerim se izogibajo.

Prvi pisni viri so iz Mezopotamije in Egipta. Sumerske glinene tablice iz okoli 2500 pr. n. št. naštevajo rastline in njihove pripravke; egipčanski Ebersov papirus (okoli 1550 pr. n. št.) je z več kot 800 recepturami eden najobsežnejših ohranjenih zeliščarskih besedil starega veka. V Grčiji je Hipokrat v 4. stoletju pr. n. št. sistematično opisal okoli 400 rastlin; Dioskorid je v 1. stoletju n. št. napisal De materia medica, ki je ostala referenčno delo več kot 1500 let.

Srednji vek: samostani in ljudsko znanje

Po razpadu rimskega cesarstva se je pisno znanje ohranilo predvsem v samostanih. Benediktinci so v samostanskih vrtovih gojili rastline iz antičnih spisov in jih prepisovali; Hildegarda iz Bingna je v 12. stoletju opisala okoli 300 rastlin. Vzporedno je živela ljudska tradicija — znanje, ki se je prenašalo ustno, iz roda v rod, in ki ga na Slovenskem srečamo še danes v poimenovanjih rastlin in šegah.

V arabskem svetu so učenjaki, kot je bil Avicena, grško znanje ohranili, razširili in vrnili v Evropo prek Španije in Sicilije. Renesansa je prinesla tiskane herbarije (Fuchs, Mattioli) in prve botanične vrtove pri univerzah.

Novi vek: od herbarija do laboratorija

V 18. in 19. stoletju je kemija začela iz rastlin izolirati posamezne spojine. S tem se je zeliščarstvo razcepilo: na eni strani farmacija z izoliranimi učinkovinami, na drugi tradicionalna raba celih rastlin, ki se je ohranila v ljudski kulturi in v 20. stoletju doživela ponovni razcvet.

Konoplja skozi zgodovino

Konoplja (Cannabis sativa) je ena najstarejših gojenih rastlin. Najstarejši ostanki konopljinih vlaken so iz Kitajske in Tajvana, stari okoli 10.000 let. Na Kitajskem so iz nje izdelovali vrvi, tkanine in papir — konopljin papir je bil stoletja pred lesnim. Seme je bilo hrana in vir olja.

Iz Azije se je konoplja širila proti zahodu: v Indijo, Perzijo, Egipt in Grčijo. Herodot v 5. stoletju pr. n. št. opisuje Skite, ki so konopljino seme uporabljali pri obredih. Rimljani so iz konopljinih vlaken izdelovali vrvi in jadra; besedo cannabis so prevzeli iz grščine.

V Evropi je bila konoplja od srednjega veka do 19. stoletja strateška surovina: brez konopljinih vrvi in jader ni bilo ladjevja. Angleški kralj Henrik VIII. je leta 1533 kmetom predpisal obvezno setev konoplje. Na Slovenskem so jo gojili na skoraj vsaki kmetiji — za platno, vrvi in olje; sledovi so v ledinskih imenih in v besedah, kot je konopnik.

V 20. stoletju je raba upadla: sintetična vlakna, cenejši bombaž in po letu 1937 (ZDA) ter 1961 (konvencija OZN) tudi pravne omejitve, ki niso ločevale med vrstami konoplje. Industrijska konoplja z nizko vsebnostjo THC je bila v Evropski uniji ponovno dovoljena v devetdesetih letih; danes je gojenje registriranih sort urejeno na ravni EU in Slovenije.

Kanabinoidi: kaj je bilo odkrito in kdaj

Posamezne spojine v konoplji so bile opisane šele v 20. stoletju. Kanabidiol (CBD) je leta 1940 izoliral Roger Adams, njegovo natančno kemijsko strukturo pa je leta 1963 določil Raphael Mechoulam, ki je leto pozneje opisal še THC. V devetdesetih letih so bili odkriti receptorji, na katere se te spojine vežejo. To je zgodovina kemije in botanike; o tem, kaj spojine delajo v telesu, na tej strani ne pišemo — raziskave potekajo, sklepi pa niso naša stvar.

Kaj iz zgodovine ostane danes

• Rastlina je stara, izdelki so novi. Konopljino olje, seme in vlakna imajo tisočletno zgodovino; ekstrakti s CBD so proizvod zadnjih desetletij.
• Sorta odloča. Zgodovinske omejitve niso razlikovale med industrijsko konopljo in drugimi vrstami; današnja zakonodaja to razliko pozna in jo določa z vsebnostjo THC.
• Slovenija ima lastno tradicijo. Konoplja na naših poljih ni novost, ampak vrnitev. Naša polja v Trsteniku so na območju, kjer so jo kmetje gojili stoletja.

Če vas zanima, kako danes konopljo pridelamo in predelamo, preberite kako beremo analizo serije (COA) ali obiščite trgovino.